Beseda stres izvira iz latinščine in pomeni napetost, pritisk oziroma silo, ki deluje na določeno površino. Prvič so jo uporabili v 17. stoletju. V medicino je izraz prinesel Hans Selye, leta 1949. Zanj je stres telesno prilagajanje novim okoliščinam oziroma stereotipni, nespecifični odgovor na dražljaje, ki motijo osebno ravnovesje.
Stres in stresna reakcija sta značilna za vse sesalce. Kot odgovor na zunanji izziv se stres prične v delu osrednjega živčevja in hipotalamusu. Preko živčnega sistema in številnih stresnih hormonov se bliskovito širi po celem telesu, kjer po bioloških zakonitostih deluje na vsako celico. Gre za biološko merljivo reakcijo, ki se kaže v obliki čustvenih, psiholoških, telesnih in vedenjskih sprememb. S tem se celotni organizem pripravi na premagovanje težav.
Poznamo več definicij stresa. Večinoma je definiran kot fiziološki, psihološki in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi stresogenim dejavnikom – stresorjem. Stresor je dejavnik (dogodek, situacija, oseba, predmet), ki ga posameznik zazna kot stresni element, ki zamaje njegovo ravnovesje, posledica pa je stresna reakcija. Vsakodnevni stresogeni dejavniki so lahko duševne obremenitve, časovna stiska, spor na delovnem mestu, bolezen, poškodba telesa, neprijetna novica ali zgolj lakota. Pomemben pa je predvsem odziv posameznika, ne sam stresogeni dejavnik, kot pojav stresa ljudje pogosto napačno razumejo.
V grobem lahko stres delimo v tri pomembne komponente:
- stresogeni dejavnik
- posameznikova presoja stresogenega dejavnika
- stresna reakcija posameznika po »zanj značilnem borbenem načrtu«
Stresorje delimo na notranje in zunanje. Stres doživljamo vedno notranje, zato je njuno ločevanje dostikrat težavno. Delimo jih v štiri skupine:
– psihološki
(mentalni in psihosocialni stres, umske preobremenitve, hiter življenjski ritem itd.)
– biološki
(bolezni, škodljivi učinki mikroorganizmov – bakterije, virusi, toksini, alergeni, alergije, čezmerne telesne obremenitve itd.)
– kemijski
(onesnaženost okolja z industrijskimi odpadnimi snovmi, kemijske snovi z različnim delovanjem na organizem, kemični prehranski aditivi, zdravila, mamila, tobačni dim, smog, alkohol itd.)
– fizikalni
(»napadi« na vid – umetna svetloba in onesnaženost, na sluh – hrup, na druga čutila – vibracije ali na celice – hud mraz, pregrevanje, spremembe atmosferskega tlaka, elektromagnetna valovanja, ultravioletno, kozmično in drugo sevanje itd.)
Posameznikovo presojanje stresogenega dejavnika je za stopnjo in trajanje stresne reakcije ključnega pomena. Najpomembnejše je individualno videnje in razlaga problema, izziva, kakšne izkušnje ima oseba z določeno situacijo, kako je oseba programirana (dednost, pridobljene veščine) za reševanje težav in kakšna je predvidljivost ter možnost obvladovanja dejavnika. Vplivajo tudi trenutna čustvena razpoloženja, stopnja družbene opore, zdravstveno stanje, telesna pripravljenost, prehranjenost, spočitost, pričakovanja okolice itd. Oseba se na stresogeni dejavnik odzove v skladu z zanjo značilnim »borbenim načrtom«. Podobno kot na neposredno doživljanje stresogenega dejavnika se telo odziva tudi, kadar v mislih le podoživljamo strah, nek neprijeten dogodek ali si samo predstavljamo negativne scenarije in kaj vse neprijetnega se nam lahko pripeti.
Avtorica: Vesna Remškar
VIR
- Remškar, V. (2010). Pokazatelji stresa v sodobni družbi. Diplomsko delo. Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto.
