»BEG PRED BOLEČINO, BOLEČIMI ČUSTVI …«, »BEG PRED SAMIM SEBOJ«,  ali

Sodobni človek si prepogosto zatiska oči in beži pred bolečino in duševnimi stiskami. Svet, v katerem živimo, je zaznamovan z miselnostjo, da je sodobna kultura kultura »sreče« (Žvelc, 2019). Ko se sreča z lastnimi bolečimi čustvi, te največkrat zanika, jih odrine iz svojih zaznav, v sebi ali v svoji okolici išče razna nadomestila, ki bi mu namesto bolečine dala občutek sreče in zadovoljstva. Zateka se v iluzijo, ki mu kaj kmalu prinese nova razočaranja. Lahko se znajde v kolesju lastnih destruktivnih misli in procesov, iz katerega ne zna ali ne zmore izstopiti. Boleča čustva oz. čustva, ki v človeku vzbujajo nelagodje, so dobila predznak nekakšne negativne energije ali negativnih čustev. Trpeči človek, ujetnik bolečih čustvenih stanj, si z občutkom, da je z njim nekaj narobe ali da je nekaj hudo narobe z drugimi, ki naj bi mu hote ali nehote povzročali bolečino, ustvari še dodatno trpljenje. Miselnost, ki jo pogosto srečamo pri sodobnem človeku je, da je srečno stanje edino naravno stanje slehernega posameznika, ki naj bi odslikavalo zdravega in zadovoljnega človeka. Če nisi ves čas srečen in zadovoljen, si zagotovo bolan, saj vendar živimo v kulturi sreče, zadovoljstva, obilja in predvsem visokih pričakovanj. Takšno izkrivljeno mišljenje na žalost zelo podpirajo in reproducirajo mediji in oglaševalska industrija, saj jih vodi potrošniška miselnost. Agresivna oglaševalska sporočila nas zasipavajo z vseh strani (Rozman, 1999). Marsikdo pa se ne počuti v skladu z umetno ustvarjenimi standardi o podobi srečnega človeka. In človek, ki se ne najde v vzorcih, ki jih narekujejo sodobne smernice, se lahko sprašuje, kaj je z njim narobe. Lahko celo odtava v samodestruktivne misli, na primer, da je le on tisti, ki si ne zna ali ne zmore ustvariti pogojev za srečo, ki naj bi ga celo čakala kar za vsakim vogalom, le seči bi moral … . Vsi ostali, ki so sposobnejši, pa uživajo »nebesa na zemlji« oz. »nebesa iz oglasov«. In ob tem je začarani krog nenehnega bežanja in zanikanja bolečine, nemoči in neprijetnih čustvenih stanj sklenjen. Ljudje ne živijo več v sedanjosti, ne odzivajo se na aktualne težave, ne trudijo se izboljšati odnosov z bližnjimi, ampak se tolažijo z mislijo, da se bo vse uredilo, ko bodo kupili stvari, ki si jih želijo … . Ampak ni tako (Rozman, 1999). Človek samega sebe obsodi na trpljenje. Marsikdo nato išče uteho v različnih oblikah odvisnosti. Le kdo ne pozna »pridnih in marljivih mravljic«, ki so družbeno celo zelo zaželene. »Pridne mravljice« neredko iščejo uteho v pretiranem delu, prenajedanju, uživanju različnih substanc (alkohol, droge …), s katerimi si lajšajo psihične bolečine in stiske, kar lahko opišemo kot beg in boj z bolečino. Tak človek navadno ne razmišlja kaj dosti o sebi, o svojih občutjih in čustvih. Ne zna si vzeti časa zase in za vpogled vase, kaj se pravzaprav dogaja z njim. Pogosto se dogaja, da sodobni človek bije sam s seboj prave notranje bitke. Ta boj je včasih zelo subtilen in se kaže v samokritiki, kadar je človek ranljiv, v pretiranih zahtevah do sebe, da mora biti »močan« in neustrašen. Na ta način si celo uspe lastna doživljanja popolnoma zadušiti ali jih odrezati od zaznav in si ustvariti notranje mrtvilo. Pred bolečino se lahko tudi umakne v nekakšno navidezno veselje in postane celo »veseli, nasmejani, popolni sonček«, ki z nasmehi in dobro voljo nenehno razveseljuje druge ljudi. Nekateri pa skušajo od bolečine pobegniti s pretiranim premlevanjem in intelektualnimi poskusi razlage svojega počutja (Žvelc, 2019). In navadno nam ravno pobegi od nas samih, od bolečine in neprijetnih čustev, povzročijo največjo bolečino in trpljenje.